jadranka-juras_pokoncna1

O meni

Veliko bi lahko zapisali in rekli, lahko pa ne bi rekli in zapisali ničesar. Ozirati se nazaj ni najbolje, kukati naprej tudi ne. Najbolje je živeti in opazovati svet in življenje okoli nas tukaj in zdaj, gledati, kako diha, se bori, želi živeti, se smeji, vrti, včasih joče, predolgo spi …, tukaj in zdaj.

Pa naj si bo ugodeno tudi vsem tistim radovednežem, ki oprezajo za tem, kdo sem in kaj sem. V resnici niti sama ne vem, kdo sem in kaj sem, in ali naj nanizam nekaj tistih stavkov, ki nekaterim pomenijo veliko, drugim, in med njih prištevam tudi sebe, pa prav nič.

Rojena na lep poletni dan, 27. avgusta, mami in očetu, ki si na moč prizadevata, da mi je lepo na tem svetu. Od tega datuma bom preskočila mnogo let in nanizala le tista glasbena leta, ki sodijo v tale kontekst. V 4. razredu osnovne šole potrkam na vrata glasbene šole in se sama vpišem na ure klavirja. Nižjo glasbeno šolo zaključim z grenkim priokusom, saj sem dolgo mislila, da bom postala pianistka. A življenje gre po svoje. V 4. letniku srednje šole spoznam Diega Barriosa Rossa, ki postane moj prvi pravcati učitelj solo petja. V tem letu spoznam tudi skupino Planet Groove, s katero ustvarjamo do leta 2002, ko se po zmagi Sester na EMI odločim za samostojno glasbeno pot. Leta 2001 zmagamo na festivalu Šanson s skupino, ki je ustanovljena zgolj in izključno za to prireditev. V letu 2002 mi Rok Golob in Štefan Miljevič napišeta pesem Tisoč, s katero po mnenju strokovne komisije zmagamo na Slovenski popevki.

Potujem. S skupino Šukar odlično sodelujemo in z njimi obiščem tudi svojo ljubljeno deželo Japonsko.

Leta 2003 samostojno nastopim na glasbenem tekmovanju EMA, kjer se predstavim s pesmijo 7. čut.

Leta 2004 se ponovno udeležim Slovenske popevke, tokrat s pesmijo Nad vse, za katero sama napišem glasbo.

Leta 2005 še zadnjič poskusim srečo na predizboru za popevko Evrovizije, kjer nastopim s pesmijo Anima, za katero v veliki meri sama prispevam glasbo in besedilo. Ta skladba jasno zariše pot moji prvi zgoščenki z istoimenskim naslovom, ki izide leta 2006 pri založbi Menart. Album doživi odlične kritike, Vikend Magazin ga uvrsti med tri najboljše glasbene izdelke leta 2006. Skladba z naslovom Ko bi le vedel doseže nesluten uspeh in album se proda v nepričakovano visoki nakladi. Zgodbo ponovi tudi pesem Še vedno verjamem, kjer se prvič v celoti predstavim kot tekstopiska (s pomočjo prijatelja Štefana Miljeviča) in avtorica glasbe. Tako za pesem Ko bi le vedel kot za pesem Še vedno verjamem posamemo videospot.

V letih 2007/2008 uspešno diplomiram na graški Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost ter se vrnem v Ljubljano. S skupino Laibach se podam na spomladansko turnejo, ki prebudi nomada v meni in od tega dogodka dalje živi v meni želja po veliki svetovni glasbeni turneji.

Oktobra 2009 izdam svoj drugi samostojni album z naslovom SAKURA, kar v japonskem jeziku pomeni češnjev cvet. Nov začetek, a hkrati nadaljevanje Anime. Ženski pogled na svet. Moj pogled na svet. Hitra minljivost.

Potem se vse obrne na glavo. V meni se namreč prebudi davno pozabljena želja, da bi bila operna pevka. Spoznam prof. Alenko Slokar Bajc, ki mi na široko odpre vrata v svet klasične glasbe. In se začne. Resno in odgovorno. Kot nikoli doslej. Sedem let je moj edini glasbeni svet moja soba in učilnica pri profesorici. Spoznam, kako zelo resno in trdno je treba delati in vaditi. Pravzaprav prvič v življenju spoznam, da glasba zahteva delo. Disciplino. Železno voljo. Po dveh letih in pol mi uspe priti na oder SNG Ljubljana, kjer pojem vlogo Dido v koncertni izvedbi opere H. Purcella “Dido in Enej”. Ravno v obdobju, ko sedim v žiriji X Factorja, kjer se neizmerno zabavam, a hkrati prelivam krokodilje solze, ker se z vsakim nastopajočim posebej zavem svojega neizmernega hrepenenja in hlastanja po petju in glasbi nasploh. In vadim naprej. Vsak dan. Popolnoma opustim misel, da bi še kdaj posnela kak pop album. Menim, da sem z Animo in Sakuro povedala vse, kar sem želela.

Potem pride vabilo, da se udeležim evropske turneje Slovenske filharmonije in Komornega zbora. In tako kar trinajst večerov zapored opazujem, kako izjemna pevka je Anna Netrebko. Doživetje, vam rečem.

Vmes deklica odraste.

Decembra 2015 čisto zares debitiram na opernem odru, in sicer v Teatru Antonina Dvoraka v Ostravi (Češka republika). Vloga Sare (G.Donizetti “Roberto Devereux”) je izjemno zahtevna, veselje pa neskončno. Vmes posnamem svoj prvi jazz album z naslovom PARIS HONEY. Zgodi se čisto spontano. Posnet v dveh dneh z izjemnimi slovenskimi glasbeniki. Pravzaprav je glavno gonilo tega albuma moj mož, pianist Milan Stanisavljevič, ki je spisal vse aranžmaje in me tudi vseskozi nagovarjal, da bi bilo fino zapustiti za seboj kakšno jazz ploščo. In zdaj je tu pred vami. Upam, da bo prinesla mir v vaša ušesa. Pa kak lep občutek. Zdaj grem pa vadit naprej, arije me čakajo.